42, skoraj

Pogosto sanjam svojo sobo v

podstrehi na ulici Marie-Th??r??se.

Na tla pada sipka svetloba

skozi ??tiri Velux okna,

ki v hudem de??ju,

posebej avgusta, pu????ajo,

posebej tisto nad pisalno mizo.

Ah, Belgija, tako je v Belgiji,

re??ejo ljudje, navadi se.

Na rob enega okna nalepim kartico,

na kateri je okno in nanj nalepljen

listek EN BELGIQUE

LE CIEL EST

TOUJOURS

PLEU. Ne navadim se.

V to sobo vodijo strme stopnice in

nima vrat in namesto stene je plot

in pravzaprav niti ni soba in tu

napi??em skoraj celo drugo knjigo.

 

 

 

V

??e vso pot se pripravlja.

To je vogal blizu Kafke,

plasti??ni stoli v izlo??bi

zdolgo??aseno dremajo,

zavedajo?? se lastne

cenene odve??nosti.

??e vso pot se pripravlja.

Ko ste??e,  ste??e kot iz

u??benika: prime me za roko,

objamem jo ??ez ramo,

z druge strani nama neki

mo??ki par pome??ike,

eden od njiju se

??iroko nasmehne.

Ah, tako je v Belgiji.

Navadi se.

Zlahka se navadim.

Prideva do konca ulice,

stopiva pred rde?? semafor

kot pred oltar in na ??pici

plo??nika, tik kraj ceste,

se vpri??o vseh

smrdljivih avtomobilov,

ki pospe??ujejo v svojo zeleno,

??ivalsko zali??eva. Rde??a, ki te

ljubim rde??e.

Ni??esar ne ??utim; vsa ??alostna

neurja cvetnih listov ple??ejo

skozi scela zasebno pomlad

v moji glavi. Blizu Kafki.

 

 

 

I + I

Preklete potke, prekleti pesek,

jebeni tek v krogih, vsaki??, ko

se ponovi kapelica, me je manj,

in kurc gleda ??e tebe, Hans, ki

ima?? noge kot iz kamna in se ne

meni?? za sopihanje so??loveka.

Kaj, kateri park? San-kaj?

Kje ??? pod zastavo?

Hans, ??lovek-teka??ki stroj,

??lovek-vikend aktivnosti,

??lovek-mi??ica.

Kratke hla??ke,

piece of cake,

 ves svet lahkotno ziblje

na mezin??ku.

No biggy, let's go.

??lovek, konec me bo.  

Ah, kje neki, no need for drama,

greva dol, narediva par krogov

okoli jezerca, saj, saj, kaj naju

pa stane, potem pa nazaj gor,

gor, gor v hrib, kje neki, ne,

ne more?? se ustaviti, niti za hip,

kaj ti je, da de??uje, ne bodi sme??na,

to je vendar Belgija, halo,

no biggy, navadi se.

Dobri ??lovek iz Bruslja, v avtu

se  izlevi iz slu??bene uniforme,

izstopi kot superman na

parkiri????u, ??pi??ake dol,

teniske gor, smo vsi nared,

za??tartajte ure, let's go.

Let's go, let's go,

Let's spin the World

Before the World spins

us. And spits us out.

O-ni-va.

 

 

 

18:30

Je suis

Tu es

Il, elle, on est

Nous sommes

Vous ??tes

Ils, elles sont

 

 

 

19:45

Je suis Anja. J'ai 35 ans. Je suis Slov??ne. J'habite ?? Bruxelles.

 

 

 

IX et voisins

V vsakem mestu je zate samo en tak prostor.  

Prostor, ki izstopi iz ??asa in lebdi v prostoru

sveta. Ta svet, ta mrak, ta visoki strop,

ta gobasti zrak, v katerega zabadamo besede

kot ro??e v ikebano, da de??ujejo na nas,

ko se povsem zno??i, mi pa ??e nismo ??li,

in ne nameravamo. Tu ne odmeva gluho,

kar re??emo, se prevaja prav, v kar smo hoteli

re??i, in vse dobi odgovor, ??etudi v molku,

v??asih je molk najbolj??e, kar se ti lahko zgodi.

??e piva, prosim, dajte nam nove fla??e, dajte, in

nekaj bi pojedli, ??e ni prepozno. Lahko? Bravo.

Navadili smo se, in vendar nam je nenavadno

vsaki??, ko vstopimo, kot da potuje prostor sam

in da se vra??a s svojih potovanj druga??en,

rahlo spremenjen, malo postaran,

comme nous. Navadili smo se, in vendar nam

je nenavadno, da se tu poje, ple??e, kdaj

kadi, kdaj ??lata pod mizo, poljublja in objema, 

da je tu svet in ni sveta in da je to, kar je,

gladko, gibko, voljno in ??? zares. Comme nous.

 

 

 

???

Ceci c'est moi ici.

Zve??er gledam proti kanalu,

bloke nizko preletavajo ptice

v ostrih krogih, v ostrih.

Zunaj vlada tak spokoj,

danes ??e dilajo z nasmehom.

Veter nosi smeh, sitno bren??anje

mulca na motorju, vonj po

ve??ernem pastisu, jazzu,

po sprehodu dol do parka

in nazaj.  

Rue des Quatre-Vents je

??etrt ure stran, a to tu, 

to se imenuje mir.

Tu se zibljem na okenski

polici, berem, pi??em, tu

re??em domov, tu imam

klju?? in ro??o. Tu.

Mir, brate, mir ??? ker:

m??me pas peur, my dear,

navadi se, to je Belgija,

m??me fucking pas peur.

 

De vertaalde tekst lees je in de papieren versie van DW B 2017 1 ATLAS BRUSSEL.